Aktualne novičke

»Dragi Pikini pomočniki! Profesorica Časoslava je časovni stroj pravkar nastavila tako, da bo vse moje male in velike prijatelje popeljal tudi v svet brezčasne ustvarjalnosti. Upam, da ste že napeli možgančke, razgibali prste in nabrali potrebščine, da bodo naše ustvarjalne delavnice tudi letos polne domislic,« je Pikin hologram prinesel sporočilo v Velenje, kjer so se Pikini pomočniki brž lotili izziva in za 34. Pikin festival pripravili več kot 45 ustvarjalnih postaj na različnih prizoriščih, največ pa jih je v Rdeči dvorani, kjer se prepletata preteklost in prihodnost.

»Jaz ne grem v šolo,« je trmasto vztrajala Pika, ko sta jo Anica in Tomaž prepričevala, naj obišče svoje prijatelje, ki so se septembra znova posedli v šolske klopi. »Lahko pa pride šola k meni,« je bila pripravljena na kompromis. Tomaž in Anica sta se spogledala. »Pravzaprav je to pikastična ideja!« je vzkliknila Anica in začela pisati vabila Pikinim prijateljem, naj zaženejo časovni stroj in pripotujejo na 34. Pikin festival.

»34. Pikin festival je zelena prireditev,« je Ficko zapisal v Pikin manifest, ki ga je Alfred prebiral ob jutranji kavi. Pogledal je okrog sebe in videl tako pisan svet, da sploh ni mogel prešteti vseh barv. Popraskal se je nad repom in podčrtal stavek, nato pa pohitel k časovnemu stroju in poiskal Ficka. Našel ga je v prihodnosti in mu pomahal z manifestom pod nosom. »Ficko, našel sem napako!« je hitel razlagati. »Napisal si, da je 34. Pikin festival zelena prireditev. Pravkar sem bil tam in v resnici je vse pisano!«

Pika vsako leto poskrbi, da vsi njeni prijatelji v Pikini deželi najdejo točno tisto, kar si najbolj želijo. Eni se razveselijo ustvarjalnih, gibalnih in doživljajskih delavnic, drugi vrveža v skrivnih kotičkih Pikinega mesta, Tomaž in Anica pa se najbolj veselita vznemirljivega dogajanja na odrih v Pikini deželi.

Pikina prijateljica Urška Stropnik Šonc, ki je letos pripravila Pikino razstavo v Galeriji Velenje in upodobila Pikino druščino v časovnem stroju, je za 34. Pikin festival povedala, da je Piko prvič srečala, ko je bila še deklica.

Pikine noge so še počivale na njeni najljubši blazini in Alfred je še sanjal o svežem senu, ko je Gospod Ficko že pretegnil ročice in nožice, počesal rep, pospravil prazne kozarce marmelade, pomil ponev za peko čalapink, si pripravil prigrizek in skočil v časovni stroj.

Ko je Milena Zupančič spoznala Piko Nogavičko, sta bili vrstnici. Poskušala jo je oponašati na vse možne načine. Spletla si je kitke, v kotičkih domače Bohinjske Bele si je zamišljala vilo Čira-Čara, tigrasti muc pa je postal Gospod Ficko. Poistovetila se je s to brezčasno junakinjo. Očaral jo je njen pogum. »Vse smo hotele biti najhrabrejša punčka na svetu.« Kasneje se je v različnih življenjskih obdobjih z radostjo spominjala, kako je odraščala s Piko in ji želela biti podobna. »V tem besedilu je nekaj fantastičnega, da človeka vedno znova opominja, da mora biti zelo hraber v življenju, pogumen, svoboden, da se ne sme počutiti odvisnega od nikogar,« razmišlja Pikina ambasadorka, ki Piko Nogavičko doživlja kot eno boljših literarnih junakinj in vzornic. Svoji dragi prijateljici in častni gostji otvoritvenega dne 34. Pikinega festivala je nekaj vprašanj zastavila tudi gostiteljica.

Na otvoritveni dan 34. Pikinega festivala je Pikino deželo obiskala in jo do zadnjega kotička z zanimanjem raziskala iskriva zvezda slovenskega gledališkega odra, filmskega platna in televizijskega ekrana Milena Zupančič – letošnja častna pokroviteljica »festivala, kakršnega ni nikjer drugje,« ki je po pogovoru v Galeriji Velenje prevzela vlogo vseh vlog. Postala je Pikina ambasadorka in se zavezala, da bo vselej in povsod širila glas o tem navdihujočem festivalu, ki otrokom nudi vse med A in Ž.

"Včeraj, danes ali jutri - pomagati moramo vselej, kadar lahko!" je odločna Pika, ki trdno verjame, da malo dobro delo prekosi velike besede.

Prihod Pike v Pikino deželo skoraj nikoli ne teče po Gusarjevem načrtu, pa naj ga še tako skrbno pripravi. Vsako leto na odru, pod katerim male in velike Pike in Gusarji radostno pričakujejo Piko in prijatelje, zmedeno opleta z listi in negotovo pogleduje naokrog, saj se Pika vedno kje zadrži in se nikoli ne pojavi takrat, ko jo pokliče. Letos pa je bil zaskrbljen bolj kot kdaj koli prej. Pika mu je namreč pisala z otoka Taka-Tuka in mu vsa srečna pripovedovala o novi prijateljici, ki zna potovati skozi čas.