Prvi sončni žarki so prebudili Gospoda Ficka. Pika je še tako smrčala, da je Alfred v svoji staji tiščal glavo v slamo, da je ne bi slišal. Ampak tokrat to ni bil glavni razlog za to, da Ficko ni mogel več zatisniti očk. Razlog za to je bilo vznemirjenje, s katerim je pričakoval ta dan. Bil je namreč Pikin rojstni dan. In Ficko je bil odločen, da jo preseneti z najbolj izvirnim darilom. Tiho je splezal iz svoje postelje in kar skozi okno skočil v krošnjo velikega oreha na vrtu. Na njem je bilo zelo veliko orehov. »Uh, koliko palačink z orehovim namazom bomo lahko pojedli to zimo,« je pomislil Ficko in preprijemal veje. Skakal je z drevesa na drevo in čez čas prišel do cvetočega travnika na robu vasi. »Izvrstno! Piki lahko naberem šopek rož. Rože ima rada,« se je razveseli in se spustil na tla. Zakoračil je v visoko travo in kar ni mogel verjeti, koliko pisanega cvetja ga obdaja. Izbral je ivanjščice, ki so svoje bele venčke nastavljale soncu. Nato je zagledal cvetlice s prav takšnimi rumenimi venčki. »Oh, kako se bodo podale ene drugim,« jih je primerjal z ivanjščicami. Skoraj bi že utrgal prvo, ko je nanjo priletela čebela.
»Kaj pa počneš, Ficko?« ga je začudeno vprašala čebela, ki se je pasla na sosednjem cvetu. »Nabiram rože. Podaril jih bom Piki. Danes ima rojstni dan,« ji je ponosno odgovoril. »Ampak, ali ne veš, da so te rože moja hrana? Jaz in moje sestrice vse dneve preletavamo te cvete, srkamo iz njih nektar in nabiramo cvetni prah. Kje bi se pasle, če bi vsi trgali rože?« ga je vprašujoče pogledala. »Poleg tega bi skoraj utrgal arniko. To je zaščitena zdravilna rastlina, ki bo izginila iz teh krajev, če jo bodo ljudje še naprej nabirali,« je še pristavila. »Oprosti, čebela, na to nisem pomislil. Nič žalega nisem hotel. Samo Piko sem hotel razveseliti z rožami. A če bi Pika vedela, da bodo potem tvoje sestrice lačne, rož ne bi marala. Ne bom jih trgal,« je Ficko izpustil steblo arnike. »Že prav, Ficko. Zakaj ne greš k potoku? Voda prinese marsikaj zanimivega. Tam gotovo najdeš darilo za Piko,« mu je še zaklicala čebela, ko je obletela njegova okrogla ušesa in pristala na naslednjem cvetu.
Ficko se je res obrnil proti potoku. Hodil je že nekaj časa, ko je zaslišal žuborenje. Pohitel je do brega in začel iskati zanimive reči, ki jih prinese voda. »Le kaj je imela čebela v mislih,« se je vprašal. Takrat je na dnu potoka zagledal nenavadno lepo oblikovan črn kamen. Namočil je nožice in ročice in ga pobral. »Tristo gusarskih ladij, saj to ni kamen. To je školjka! Čisto prava školjka! Kdo bi si mislil, da bom v potoku našel školjko. No, to bo resnično imenitno darilo za Piko. Na otoku Taka-Tuka ves čas brska za školjkami, ki jih naplavi morje. Ta jo bo gotovo spomnila na vse čudovite dneve na rajskih otokih. Ja, brez dvoma, školjko ji podarim,« je sklenil in že skočil iz vode, ko se je školjka v njegovi roki odprla.
»Hej, kam pa me neseš?« se je oglasilo. Ficko je presenečeno pogledal v roko. »Pri kapitanovi bradi, kdo pa si ti?« se je zagledal v sluzasto školjko, ki je pogledala iz špranje. »Poročni škržek sem. Živim v tem potoku. In potrebujem vodo, sicer bo po meni,« mu je nestrpno odgovorila školjka. »Zakaj si me sploh izvlekel iz vode?« »No, jaz, em, sem misli, da je to samo lupina. Pa sem jo mislil podariti Piki za rojstni dan,« je bilo Ficku nerodno. »Veš, če se školjka zapre, ko se je dotakneš, pomeni, da je živa. Ne bi smel nabirati školjk, ki so zaprte, saj so njihove lupine še polne,« ga je podučil potočni škržek. »Zato me brž vrzi nazaj v vodo. Piki pa poišči darilo v gozdu. Morda tam najdeš prazno polžjo hišico. Pa ji jo podari namesto školjke.« »Dobra ideja, potočni škržek. Hvala! Vso srečo,« je zaklical Ficko, ko je školjko vrnil v vodo. Nemudoma se je odpravil proti gozdu.
Ves čas je gledal v tla in upal, da bo našel polžjo hišico. In to prazno. Nikakor si ni želel vznemiriti še ene živalce, ki kot školjka nosi hiško s sabo, da se lahko kadarkoli skrije vanjo. A polžje hišice ni našel. Na lepem je zapihal veter in v krošnjah je zašumelo. »Tok,« je Ficku zadonelo med ušesi, ko mu je na glavo padel želod. Popraskal se je po glavi in pogledal, kam je odletel. Presenečen je ugotovil, da je na tleh polno malih in velikih želodov. »Hej! Zakaj pa ne bi Piki izdelal ogrlice iz želodov? S temi čepicami so tako prikupni. Gotovo bi z veseljem nosila nekaj tako posebnega,« je bil prepričan. Začel je nabirati želod, nakar je zaslišal tenek glasek. »Od kdaj pa opice jedo želod?« je pisnil. Ficko je pogledal naokrog, a nikjer ni bilo nikogar. »Hej, tu zgoraj,« je znova pisnilo. Ficko je pogledal v krošnjo hrasta in na veji zagledal veverico, ki je česala svoj košati rep. »Ah, veverica, seveda želod ni zame. Za Piko je. Pa ne bo ga jedla. Veš, Pika ima danes rojstni dan. In odločil sem se, da ji podarim izvirno darilo. Celo jutro ga že iščem. Ko mi je na glavo padel želod, se mi je posvetilo. Piki bom izdelal ogrlico iz želodov. Dobra ideja, kajne?« je Ficko začel kramljati, veverica pa je skomignila. »No, ideja je že dobra. Ogrlica bi bila zagotovo lepa. Ampak, veš, ta želod nabiram jaz, da si naredim ozimnico. Ko ga bodo našle divje svinje, bodo pojedle večino. Zadnje želode bodo pobrali polhi, miši in ptice. Zato moram pohiteti, da naberem dovolj hrane, saj je pozimi ne bo,« mu je zaskrbljeno povedala. Ficko je molčal. Bil je že čisto obupan. Ni več vedel, s čim bi lahko obdaril Piko in ne bi nikogar užalostil. »Ni prav, da nabiram tvojo hrano. Najti moram drugo darilo. Ampak ne vem več, kje naj iščem. In kaj naj iščem. Imaš morda ti kako idejo?« Veverica je za hip nehala gladiti svoj rep in pomislila. »Pa jo res imam. Poišči kako pero. Sove, kukavice, žolne in druge ptice preletavajo ta gozd. Tu in tam jim izpade kako pero. Tega gotovo nihče ne bo pogrešil, če ga boš odnesel domov,« je zastrigla z ušesi, navdušena nad svojo idejo. »Prav imaš, pero ji podarim. Samo še poiščem ga,« se je Ficku vrnilo upanje. Podal je veverici želode, ki jih je nabral, in se poslovil.
Mahnil jo je naprej po gozdu in spotoma iskal pero. Hodil je in hodil, a peresa ni našel. Skoraj bi se že obrnil in se praznih rok vrnil domov, ko je na tleh, prav pred njegovimi nožicami, v listju ležal ptiček. Bil je tako droben, da je lahko celega skril v eno dlan. Namesto perja je še imel puh in ves čas je na široko odprtega kljuna čivkal. »Ptiček brez gnezdeca, si čisto sam tu?« si ga je Ficko ogledoval in razmišljal, kaj naj z nebogljenim bitjecem. »Saj res! Domov te odnesem. V vili Čira-Čara je več kot dovolj prostora. Pika se te bo gotovo razveselila in lepo skrbela zate,« je bil prepričan in komaj je čakal, da se vrne domov in Piki podari ptička. Tedaj mu je na roki, s katero je držal ptička, pristala pisana šoja. »Oh, Ficko, kakšna sreča, da si tu. Tale mali kobacavček mi je padel iz gnezda. Še dobro, da ga je odneslo na kup listja, sicer bi se lahko grdo potolkel. Že celo jutro iščem nekoga, ki bi mi ga pomagal spraviti nazaj v gnezdno. Ti si tako spreten plezalec. Zate bo to mala malica. Bi odnesel mojega otročička nazaj v gnezdece?« je šoja proseče pogledala Ficka. »Vsekakor sem dober plezalec, drži. To bo zame res mala malica. Pokaži mi, kje je tvoje gnezdo. Takoj splezam do njega,« je bil Ficko navdušen, da se lahko pohvali s svojimi veščinami in pomaga. V nekaj trenutkih je bil ptiček v gnezdu in mama je od sreče zažvrgolela. »Ficko, ti si pravi junak. Kako naj se ti zahvalim?« Ficko se je zamislil. Bil je zadovoljen, da je združil ptičjo družinico. A razočaran, da je še en njegov načrt za Pikino darilo šel po zlu. Šoja je opazila, da Ficka nekaj tare. »Kaj pa je, Ficko?« ga je vprašala. »Ah, še vedno nimam darila za Piko, ki ima danes rojstni dan. Veverica mi je predlagala, naj poiščem kako odpadlo pero. Namesto tega sem našel tvojega ptička. Mislil sem ga odnesti domov in ga podariti Piki, a zdaj sem ostal tudi brez prička. Prav nobenega darila za Piko nimam,« je bil Ficko na robu solz. »Pero bi rad? V zahvalo, da si rešil mojega ptička, ti podarim svoje. Izpulila si bom najlepše,« ga je potolažila šoja in razprla krila. Ficko je zagledal peresa z svetlo modrimi in črnimi progami. Bil je očaran. »Mi boš res podarila pero?« je pogledal šojo. »Res. Za svojo širokosrčnost in pogum si zaslužiš nagrado,« je bila prepričana šoja, ki je s kljunom cuknila pero in ga izpulila iz peruti. »Izvoli, Ficko. Pa Piki vošči vse najboljše za rojstni dan,« mu je naročila. Ficko je bil presrečen. Poslovil se je od šoje in ptička, pero vtaknil med zobe in se zavihtel na sosednje drevo. Švigal je z veje na vejo in se bliskovito bližal domu. Vso pot si je predstavljal, kako se bo Pika razveselila darila.
Ko je Ficko skočil na verando vile Čira-Čara, sta Tomaž in Anica že sedela za mizo, Pika pa je pekla čalapinke. Prikradel se je slavljenki za hrbet in vzkliknil: »Vse najboljše, Pika!« Pika je tako poskočila, da se je čalapinka kar sama obrnila v ponvi. Že je zajela sapo, da bi Ficka okarala, kje je bil, ker ga je celo jutro iskala in jo je skrbelo, a Ficko jo je prehitel in ji v eni sapi povedal, kakšno dogodivščino je doživel, ko je iskal darilo zanjo. »Čakaj, čakaj, ti si mami šoji pomagal vrniti ptička nazaj v gnezdo?« je Pika široko odprtih ust gledala Ficka. »Ficko, to je bila prava pustolovščina in ti si pravi junak! Ptičkom, ki še ne znajo leteti in padejo iz gnezdo, se ne piše nič dobrega. Če bi ostal na tleh in bi ga našla lisica ali kuna … Mama šoja ti je zagotovo zelo hvaležna, da si rešil njenega otročička,« je bila navdušena. »Ja, res je. Veš kaj mi je dala v zahvalo? Tadaaam!« je Ficko končno lahko ponosno pokazal, kaj skriva za hrbtom. »To pero mi je dala in mi naročila, naj ti voščim vse najboljše. Podarjam ti ga za rojstni dan. Vse najboljše, draga Pika.«
»Vauuu, Ficko, kako je lepo!« je Pika občudovala pisano pero in nekaj trenutkov molčala, nato pa rekla: »Veš, Ficko, tole pero je res lepo darilo. Ampak ni najlepše.« Ficko jo je začudeno in nekoliko razočarano pogledal. »Najlepše darilo je tvoje prijateljstvo in junaštvo. Kdor ima prijatelja, kot si ti, ne potrebuje ničesar drugega. Zato ti obdrži pero, da te bo spominjalo na današnjo dogodivščino. In moj rojstni dan, seveda, in na goro čalapink,« se je Pika nenadoma spomnila, da je čas za zabavo. Zataknila je pero Ficku za uho, bliskovito poskočila in zavriskala: »Kdo hoče čalapinko? Danes jih peče junak!«
Smejali so se, dokler jim ni pošla sapa, nato pa so se skupaj lotili peke čalapink. Še danes se jim zdi, da so prav takrat spekli najboljše. Kot prijateljstvo.