Na letošnjem festivalu ponovno
odkrivamo Pikine zgodbe o pogumu in moči za premagovanje izzivov v življenju.
Prav takšno zgodbo beremo v avtobiografskem romanu Bronje Žakelj Belo se pere
na devetdeset, po katerem je posnet film. Na večeru s častno pokroviteljico smo
izvedeli, da je bila Pika Nogaviča ena njenih najljubših literarnih junakinj.
Domači so jo v otroštvu klicali Pika. In Pika Nogavička dvakrat nastopi v
njenem romanu. Enkrat v prizoru z gumitvistom (Usa, usa, usasa, Pipi Duga
Čarapa), drugič pa na praznovanju njenega 10. rojstnega dne, ko je oznanila, da
so najlepša leta že za njo in se pri tem navezala na Piko. “To je bilo
preroško, saj je že naslednji rojstni dan bil povsem drugačen, ker je mami
zbolela,” je povedala.
Vse življenje rada bere. Z bratom nista imela veliko igrač,
imela pa sta polno sobo knjig. Oba sta zgodaj začela brati dokaj zahtevno
literaturo. Danes knjige kupuje in si ustvarja svojo knjižnico, saj se od
nekaterih zgodb iz svetov človeške duše težko loči. Tudi zato, ker v knjigah
rada pušča zaznamke, si jih ne izposoja več. Pisati pa je začela, “da bi
iztrgala pozabi vse tiste moje, ki sem jih imela rada. Pisala sem za svoja
otroka, brez zavor in filtrov, bila sem povsem iskrena, ker nisem pisala za objavo,
ampak za družino.” Za prvenec je prejela kresnika leta 2019. “Mislim, da je
ključ uspeha tega romana to, da sem podelila nekaj resničnega. Da so bralci v
zgodbi lahko prepoznali svoje strahove, izkušnje, stiske in so se ob branju
počutili manj same,” je povedala. Bo še kaj napisala? “Bom, ampak potrebujem
malo Pikine domišljije,” je sklenila in slovesno prejela naziv Pikine
ambasadorke.