Vse to drži, a vsega tega se hitro naveličajo. »Ko bi le lahko razvili jadra, zajeli veter in zdrveli do sosednjega zaliva,« si je zaželel enozobi gusar. »Ampak Kapitan Nogavička je rekel, da bomo sidro dvignili šele v petek,« ga je opomnil kratkobradi gusar. »Ampak jaz tako pogrešam veter v laseh, napenjanje jader in ječanje vrvi,« je enozobi gusar povesil glavo. »Že vem! Kaj ko bi veter lovila z zmaji namesto z jadri,« je poskočil kratkobradi. »To je pa res pikastična ideja,« se mu je pridružil enozobi in že sta se vsak s svojim zmajem zagnala na najvišji vrh na Otoku Taka Tuka.
Čeprav sta zmaja vrgla visoko v zrak, napela vrvi in stekla po hribu navzdol, sta zmaja vsakič znova strmoglavila. Ficko ju je nekaj časa opazoval, nato pa le zaklical: »Saj ni vetra!« Gusarja sta se ustavila in prisluhnila. Res, zrak je bil povsem miren. »Z zmaji je tako kot z ladjami,« jima je pojasnil Ficko. »Brez vetra se jadra ne napno in ladja se ne premakne, zmaji pa se ne dvignejo v zrak.«
Gusarja in Ficko so na tri, štiri, zdaj začeli na vso moč pihati v modro nebo, a zmaja še vedno nista poletela. Iznenada pa jima je okrog ušes zabučalo in z glav skoraj snelo gusarski čepici. »Poglejta!« je Ficko kazal v daljavo. »To so Pikini prijatelji iz Zmajskega društva Kap Jasa, ki znajo tako ubrano pihati, da tudi največji zmaji dobijo dovolj vetra v krila.«
Ko so vsi gusarji, zmajarji, otroci in nikoli odrasli skupaj pihnili v isto smer, sta se zmaja začela dvigovati. Z njima pa tudi gromozanska človeška ribica, progasta morska manta in drugi nenavadni leteči predmeti, ki so namesto oblakov okrasili nebo nad Pikino deželo.