»Kaj? Kako?« se je Alfredu od začudenja zaletela čalapinka.
»Namesto papirja uporabi ekran, namesto barvic pa miško. Temu pravimo digitalna
ilustracija,« mu je pojasnil Gospod Ficko. Za 37. Pikin festival je Barbara
pripravila razstavo z naslovom Ko ugasnejo luči, ostanejo zgodbe. Upodobila je legendo
o Škalskem jezeru – o potopljenem zvonu, skrivnostnem povodnem možu in
izgubljenem zakladu.
Barbara, a si se ti prej naučila pisati ali risati?
Najprej risati. Kar sama od sebe sem začela risati. Sama
sploh nisem vedela, da rišem. Šele odrasli so mi povedali, da so te oblike in
barve na papirju risbe. Jaz sem mislila, da se samo igram, odrasli pa so
vedeli, da rišem.
Zakaj pa si se sploh naučila pisati, če si že znala risati?
Ker vsega, kar sem hočem povedati, nisem znam narisati. Ali
pa narišem tako, da ne razumejo vsi. Zato je dobro poznati tudi črke in
številke, ne le risbe.
Kdo pa te je naučil brati?
Prvi je poskusil moj ata, ampak nama ni šlo najbolje. Potem
sem se naučila brati v mali šoli.
A danes rada bereš?
Ja, predvsem otroške knjige. Najbolj všeč so mi zgodbe o
pogumu in radosti. Moja najljubša knjiga pa je Mali princ.
Pa rada bereš tudi moje zgodbe?
Seveda, moja najljubša je tista o čalapinkah. Pekla si čalapinke
in ko si eno poskusila obrniti tako, da si jo vrgla v zrak, se ti je prilepila
na strop.
Hahaha, saj res! Bi ti pojedla to čalapinko?
Seveda bi jo, le kdo je ne bi!? Mislim, da se noben mali ali
velik otrok ne bi mogel odpovedati tvoji čalapinki, pa čeprav bi jo jedel s
stropa.
S čim pa ti najraje namažeš čalapinke?
Z nutelo, pa kak posip si rada privoščim.