Njegove ilustracije iz Pekarne Mišmaš Svetlane Makarovič so
zaznamovale otroštvo številnih generacij, ustvaril pa je tudi likovno podobo za
številna druga literarna dela, kot so Sapramiška, Sovica Oko, Pod medvedovim
dežnikom in Zvezdica Zaspanka. V vizualni svet slovenske mladinske književnosti
prinaša domišljijo, humor in toplino. Nič čudnega, da se s Piko res dobro
razumeta. »Če si umetnik, moraš vedno malo lagati, da lahko poveš resnico,«
pravi Gorazd, ki čalapinke najraje namaže s čokoladno kremo in stepeno smetano.
Njamsi!
Gorazd, ti si v šoli zagotovo raje risal kot pisal, drži?
Res je, učitelj je predaval in jaz sem risal. Vsak učitelj
je mislil, da ga sploh ne poslušam. Ampak, vedno, ko me je kdo vprašal, kaj je
povedal, sem lahko vse ponovil, saj sem med risanjem poslušal. Ne samo, da
lahko poslušam, kadar rišem. Ko pogledam risbo, točno vem, kaj sem poslušal,
medtem ko sem to risal.
Kdaj pa si se naučil brati? Je bilo težko?
Brati sem začel takoj, ko so me naučili v šoli. Sploh ni
bilo tako težko. Takoj sem začel brati stripe, predvsem kavbojske. Bral sem v
srbohrvaščini. Ko sem bil otrok, sta bila srbski in hrvaški jezik zložena v
srbohrvaščino. Tako smo se vsi, ko smo se učili brati, naučili tudi tega
jezika. Stripe smo bral vsak dan in risali – kavboje, tanke, vesoljske ladje …
Tudi jaz rada rišem, ampak ne znam risati tako lepo kot ti.
Kako bi se lahko naučila lepo risati?
Pri risanju je najbolj pomembno gledanje. Gledanje je
polovica ustvarjanja. Ko gledaš, vidiš smeri, oblike, razmerja in tako razumeš,
kaj vidiš. Ko znaš videti, kar je pred tabo, si že na pol poti do risanja.
Potem pa si samo predstavljaš, da je vse skupaj ena vaja povezovanja točk in
številk. Saj poznaš tiste risbe, ki jih ustvariš tako, da po vrsti povezuješ
pike s številkami. No, kadar rišeš, si zamisliš pike pri petah, pike pri
kitkah, te pike povežeš in nastane tvoj portret.
Si tudi mene in prizore iz mojih zgodb kdaj risal, ko si bil
otrok ali kasneje, ko si postal velik otrok?
Seveda sem. No, če sem iskren, najraje sem risal gusarsko
ladjo in Gospoda Ficka, ker sta mi bila najbolj všeč. Pa tudi morske pse sem
risal. Sploh tistega, ki si ga ti zgrabila in vrgla daleč stran, ker je hotel
nekoga ugrizniti.
O, ti pa si na tekočem z mojimi zgodbami! A pogosto prebiraš
knjigo Pika Nogavička?
Dolgo je že nisem ponovno prebral, še vedno pa se spomnim
zgodb, ki sem jih bral v otroštvu. Gledal sem te tudi po televiziji. Bil sem na
Švedskem in sem te srečal v Pikinem muzeju, se spomniš? No, jaz tvojih zgodb
nisem nikoli pozabil. Z veseljem pa jih še kdaj preberem, če želiš.
Če bi lahko nastopal v mojih zgodbah, kdo bi bil?
Najbrž bi bil eden od gusarjev tvojega očeta. Verjetno bi
bil gusarski kuhar.
Ali pa kartograf. Veš, to je tisti, ki riše zemljevide. Že
vem! Lahko bi risal zemljevide do skritih zakladov!
Saj res! Z veseljem bi jih narisal. In potem bi na pamet
vedel, kje so zakladi.
Vsi pravijo, da sem posebna deklica. Pa da so moje zgodbe
polne naukov. Česa si se ti naučil iz Pikinih prigod?
Da je pomembno vedeti, kdaj je treba upoštevati pravila in
kdaj jih je treba prekršiti. Kdaj je pomembno poslušati starejše ljudi in kdaj
govorijo neumnosti. Ni vse, kar rečejo odrasli, tudi res ali prav. Zelo
pomembno je vedeti, kdaj je treba delati po svoje in kdaj se je treba
prilagoditi. Pa tudi to sem se naučil iz tvojih zgodb, da je treba vedno
pomagati prijateljem. Aja, pa še to, da moramo biti vedno prijazni do živali,
tudi če so morski psi.
Zelo mi je všeč vse, kar praviš. Zlasti to o kršenju pravil.
A veš, enkrat sem slišala, da je v umetnosti veliko pravil, pravi umetnik pa je
tisti, ki jih nenehno krši. A jih ti tudi?
Seveda. To pravzaprav velja povsod. Pravila je treba dobro
poznati, da veš, kdaj jih je treba kršiti. Kdaj je treba pobarvati čez črto.
Kdaj se moraš malo zlagati. Če si umetnik, moraš vedno malo lagati, da lahko
poveš resnico. To lažje pokažem kot povem. Ampak če želiš vselej povedati
resnico, se moraš včasih malo zlagati. To se grdo sliši, ampak je res. Če si
umetnik, seveda. Če delaš na banki, pa ne smeš nikoli lagati.
Ker si ti že velik otrok, me zanima, kaj bi svetoval malim
Pikam in gusarjem.
Hm … Treba je vedeti, kdaj poslušati notranji glas,
poslušati svoje srce in svoje telo, ki vedno govorita resnico. Treba je znati
utihniti, zapreti oči in prisluhniti svojemu srcu, ki edino ve, kaj res hočeš.
Kako pa se tega naučiš?
Jaz se še vedno učim. Moja žena tudi in oba poskušava učiti
najinega sina. To se nama zdi zelo pomembno. Vsi imamo ogromno skomin,
obkrožajo nas mamljive reči in jedi, ki se jim je težko odreči, čeprav nam
škodujejo. Ko si otrok, se tega lažje naučiš. Ti to že znaš. S tvojo pomočjo se
zagotovo lahko naučimo poslušati svoj notranji glas.