»Se spomniš, da je včasih Pikin festival vsako leto obiskala skupina učencev in učiteljev iz OŠ Safvet-bega Bašagića iz Sarajeva?« je Ficko obujal spomine med listanjem po starih izvodih Pikastih no(ga)vic. »Seveda, vsako leto smo priredili Večer prijateljstva in si obljubili, da bomo zvesti in prijazni drug do drugega. To so bili časi!« je pritrdila Pika. Pomolčala sta, nato pa se naenkrat spogledala in hkrati vzkliknila: »Obudiva tradicijo!« Ficko je narisal pismo po Pikinem nareku, Pika ga je podrisala in gusarska ladja je odplula z njim na vzhod.
»Koliko
križcev še manjka?« je Pika pri zajtrku prestregla Ficka. »Zbiramo križce?« je
ugibal. »Tako je. Na koledarju, saj veš!« Mu je namignila Pika. »Saj res!« se
je Ficko popraskal za ušesi in skočil do koledarja. »Še en križec manjka,« je
poročal. »Torej jutri pridejo?« se je vznemirila Pika. »Kdo pride,« se je
vmešal še Alfred. »Naši prijatelji iz Sarajeva!« je poskakoval Ficko in odhitel
v Pikino deželo, da jim pripravi sprejem.
Letošnji
obisk otrok iz Sarajeva je namreč nekaj posebnega. S prijatelji v Velenju se
bodo srečali po dolgem času. »Zato jim mora ta Večer prijateljstva ostati v
posebno lepem spominu,« je odločen Ficko. Na pomoč je poklical otroke in
učitelje iz OŠ Mihe Pintarja Toleda v Velenju. Skupaj so pripravili dvorano in
okrasili oder. Alfred je vodil generalko. Pika pa je mazala čalapinke.
Ko
so se prijatelji končno spet srečali, so vzkliki dobrodošlice in veselja
odmevali po vsej Pikini deželi. Učenci in učitelji OŠ Safvet-bega Bašagića iz
Sarajeva in Pikni prijatelji iz Velenja so praznovali obnovljeno prijateljstvo
s pesmijo in plesom. Večer so posvetili strpnosti, solidarnosti in sodelovanju.
To so namreč vrednote, s katerimi bodo skupaj barvali svet na zeleno.