Marko,
midva sva pa že stara znanca. Ti si odraščal v Velenju, jaz pa ga obiskujem že
35 let. Kakšne spomine imaš na Pikin festival?
Najlepše.
Od samih začetkov, ko je bil festival mini, mini, mini, mini, ampak že takrat
maksi in potem, ko se razraščal in preraščal prizorišča. Najprej je bil tam
pred Domom kulture, potem se je razširil do Rdeče dvorane, nato celo do
Velenjskega jezera, zdaj pa mi je zelo še več, da se je spet vrnil v mestno v
središče. Tisti, ki pridajo od drugod, lahko vidijo, kako mesto utripa. Tisti,
ki živijo v mestu, pa lahko zaživijo s Piko.
Zdaj
imaš že velike otroke. A si jim prebiral zgodbe o meni?
Ja,
sem. In z veseljem sta jih poslušala. Pa ne da imamo samo eno knjigo o tebi,
ampak več. Ena je bila tista stara, še iz mojega otroštva, pa še ena stara iz
Pikinega otroštva. Potem pa smo za darilo večkrat dobili novo knjigo o tebi. Še
dobro, da imamo več izvodov teh knjig, ker so tako dragocene.
Menda
imaš posebno supermoč. Ker si igralec, lahko postaneš kdorkoli želiš. Katerega
junaka iz zgodb o meni bi najraje igral?
Piko
Nogavičko.
Ja,
ne moreš, Pika sem lahko samo jaz.
Prav,
potem pa sem lahko Tomaž. Pravzaprav sem že bil. Čisto na začetku Pikinega
festivala smo si izmislili literarni kviz o Piki Nogavički in obiskovali
osnovne šole in knjižnice po Sloveniji. Jaz sem igral Tomaža, prijateljica
Irena Jakopanec pa Piko.
Kaj
je pa tebi najbolj všeč na mojem značaju?
To,
da se znaš postaviti na glavo in znaš tudi na svet pogledati tako – obrnjeno na
glavo.
Se
ti zdi, da imava midva kaj skupnega?
Vidiš,
da sva oba pegasta. Je pa res, da imaš ti pege, jaz pa materina znamenja, ki
rastejo in rastejo in bodo vsak čas ogromne bradavice in me bo kdo zamenjal za
kakšno čarovnico.
Zato
pa moraš jesti kroglice pregelk, ampak nikomur ne povej.
Saj
res, hvala.
Katerih
mojih lastnosti pa si želiš več?
Neustrašnost
in moč.
Zakaj
pa?
Zato,
da bi lahko izruval kak nakupovalni center in ga takole visoko, visoko dvignil
in nekam skril, na njihovo mesto pa zasadil drevesa in postavil igrišče.
Umetniki
pravijo, da obstaja nekaj, kar se imenuje navdih. A ti veš, kaj je to? Baje
lahko navdih najdeš ali pa dobiš. Kako ti najdeš navdih ali kdo ti ga da?
To
pomeni, da ti nekdo ponudi vdih. Ti vdihneš in potem si poln idej.
Tale
film o igrišču mi je všeč. A si v otroštvu veliko časa preživel na igrišču?
Ena
prvih fotografij iz mojega otroštva je posneta prav na mestnem otroškem igrišču
v Velenju, ki je eno najlepših v Sloveniji. Ko sem postal oče, sem s svojima
otrokoma vedno, kadar sem prišel v Velenje, tičal na otroškem igrišču.
Zakaj
se ti zdi pomembno, da imajo otroci igrišča in se lahko igrajo?
Ker
na igriščih otroci razvijajo gibalne sposobnosti, ki so več od tega miganja s
palcem po ekranu. Lahko se vrtiš, gugaš, delaš stoje na rokah. Strokovnjaki s
področja razvojne psihologije, motorike in podobnih znanosti pravijo, da je
zelo pomembno, da z gibanjem, z lovljenjem ravnotežja razvijamo možgane.
Verjetno
si slišal, da jaz, Pika Nogavička, letos barvam svet na zeleno. Seveda to
pomeni, da si želim spodbuditi boljši odnos ljudi do okolja in narave. Kaj pa
ti? Kako pa ti barvaš svet na zeleno? Kako prispevaš k bolj čistemu okolju?
Poskušam
se čim manj voziti z avtomobilom. Raje uporabljam javna prevozna sredstva,
vozim se s kolesom ali hodim peš. Varčujem z vodo in ne uporabljam strupenih
čistil, da ne onesnažujem vode. Tudi odpadke ločujem in se trudim, da ustvarim
čim manj smeti. Tistega, česar ne potrebujem, niti ne kupim. Nosim tele zelo
stare hlače, ki jih je nosil moj oče in jih popackal z barvo, jaz pa sem iz
pack naredil barvne pike in zdaj te hlače nosim na Pikin festival.
S
katerim namazom ti najraje ješ palačinke?
Z
marmelado. Rad jih imam tudi s sladkorjem in limono. Pa z orehi in kislo smetano.
Mama pa me je prepričala, da sem jih poskusil še z medom.