Po
obilnem zajtrku in ovsenem napitku z devetimi sladkornimi kockami se je Alfred
podal na svojo umetniško pot. Na Titovem trgu se je najprej ustavil v plesni
četrti. Kopita so kar sama od sebe začela udarjati v ritmu glasbe. Še preden se
je zavedal, se je vrtel s Pikami in Gusarji. Ko so vključili še rekvizite in
oblekli pisane plesne kostume, pa je zablestel kot prima balerina. Ja, mogoče
je ravno ples tista umetniška zvrst, ki bi se ji lahko posvetil. Ampak še ni
čisto prepričan. Najprej bi rad preizkusil še druge umetnosti.
Na
Pikinem otroškem igrišču se mu je odprl nov svet. »An, ban, pet, podgan,« je
izšteval, v katero umetniško četrt bo najprej zavil. »Najprej knjižnica, potem
atelje in nato lutkovno gledališče,« je sklenil. A noge so ga kar same ponesle
v smer, iz katere je prihajala prijetna glasba. Na Fickovem odru se je pravkar
začel koncert učencev velenjske glasbene šole. Ubrani zvoki so ga tako
prevzeli, da se ni mogel upreti in je začel mrmrati živahno melodijo Pikine
pesmi. Kmalu se mu je pridružila Pika na levi, za njo Gusar na desni in za njim
vsa zbrana druščina. »Neverjetno, kakšno moč ima glasba,« je zatopotal Alfred.
V
knjižnici je Alfred spoznaval različne zvrsti literarne umetnosti. Recitiral je
pesmi, prebiral pustolovske zgodbe, navijal za pravljične junake in občudoval
ilustracije. Tako zavzeto je bral, da je dobil Pikino bralno značko. Poleg tega
pa toliko navdiha, da je pograbil svinčnik, odprl beležko in hitro zapisal
nekaj verzov. »Morda pa postanem pesnik,« si je rekel. Skoraj bi že odšel, ko
je opazil male Pike in Gusarje, ki so delali počepe in hodili po vseh štirih,
medtem ko jim je Pikina pomočnica pripovedovala pravljico o začaranem žabcu. Z
začudenjem jih je opazoval. »To je pravljična joga,« mu je šepnila prijazna
knjižničarka s kepo slanega testa v eni roki in šopkom zelišč v drugi. »Veš,
knjižnica ni samo domovanje knjig in prijeten prostor za branje. Tu spoznavamo
zgodbe na različne načine in razvijamo razne spretnosti. Pridi na delavnico
izdelovanja zelenih medaljonov,« ga je povabila.
Tako
se je že v knjižnici ogrel za obisk likovne četrti. Tam je spoznaval različne
likovne tehnike. Pikini pomočniki so mu pokazali vse vrste čopičev in barv.
Ustvarjali so celo z glino. Alfred je naslikal avtoportret in sklenil, da ga bo
podaril Ficku. Piki je izdelal vrč za limonado. Za Tomaža in Anico pa je
narisal Piko. »Še za Kapitana Nogavičko nekaj ustvarim in lahko priredim
razstavo,« je zadovoljno prešteval svoje slikarske in kiparske umetnine.
Bližala
se je filmska predstava v Pikinem kinu, zato je pohitel še v lutkovno četrt.
»Koliko mask, lutk in rekvizitov!« je osupnil v zaodrju lutkovnega gledališča.
Takoj se je prijavil za avdicijo. Preizkusil je prav vse lutke in spoznal
njihove lastnosti. Ugotovil je, da so tiste na nitka precej samosvoje. Tiste na
palicah so bolj toge. Tiste, ki se nataknejo na roko ali na prst so bolj
gibljive. Ker je lahko za igro uporabil vse štiri noge, mu je režiser dodelil
kar dve vlogi. Premiera bo na naslednjem Pikinem festivalu.