Zadnji
dan 34. Pikinega festivala so se ponovno srečali na odru na Titovem trgu.
»Nekam čudno se počutim,« je Peter pretegoval noge, ko se je vrnil v sedanjost.
Sploh se ni spomnil, da je Pikin festival preživel v otroškem vozičku. »To bo
zaradi hitre rasti,« mu je pojasnila profesorica Časoslava in še preden bi
Peter utegnil zastaviti kako vprašanje o svojem časovnem potovanju, mu je Pika
pomolila drobno skrinjico. »Peter, letos sva z Gusarjem poskrbela, da je
skrinja čisto polna,« je ponosno povedala.
»Pika,
to sploh ni moja skrinja in v njej sploh niso moji zlatniki!« je Peter brž
pozabil, da ga bolijo kolena in ima v ustih okus po čokolešniku. »Peter, ti
sploh ne veš,« je posredoval Gusar, »da je to še neskončnokrat volje!« Peter ga
je postrani gledal. »Veš, s Piko sva bila v prihodnosti in nabrala cekine, ki
bodo nekoč vredni več kot vseh 34 tvojih skrinj!« je bil prepričljiv Gusar.
»Preračunavam,«
se je spet oglasila profesorica Časoslava. »Ta skrinjica s temi cekinčki je
kredit za najmanj 34 novih Pikinih festivalov.« Peter se je odkašljal. »No, če
je tako, potem pa, seveda, Pika, se vidiva prihodnje leto,« se je sklonil, da
mu je Pika nadela lento in je spet postal župan Mestne občine Velenje Peter
Dermol.