Ali imajo tvoje pesmi kakšna posebna sporočila za otroke?
Posebnih, zapletenih sporočil za otroke ni. Če ustvarjam zanje, potem morajo biti lahka, preprosta, razumljiva, simpatična. Lahko rečem, da v pesmih opevam zgodbice iz vsakdanjega življenja. Lahko pa rečem, da je poudarek na okolju, saj želim prispevati k temu, da bo videti bolje.
Kaj najbolj občuduješ pri meni? Bi mi bila rada v čem podobna?
Rada bi imela moč. Ravno o tem pojem v svoji pesmi z naslovom Rada bi bila Pika Nogavička. Z močjo bi lahko premagala krivico in med ljudi ponesla pravico.
Omenila si svojo pesem o meni. Predstavi jo najinim prijateljem.
Za otroke pišem že kar nekaj časa. Pesem o Piki je začela nastajati pred tremi leti. Takrat sem izdala tudi album, na katerem lahko najini prijatelji slišijo omenjeno pesem. Ravno zaradi tega svojega izdelka sem festival še posebej vzljubila. Če le imam možnost, se ga udeležim vsako leto.
Se lahko poistovetiš še s katerim junakom iz mojih zgodb?
Z Anico, seveda. Glede na to, da je tudi meni tako ime.
Katera žival bi bila tvoja spremljevalka, če bi ti bila Pika Nogavička?
Tudi sama bi izbrala konja. Prav tako bi ga posodila svoji hčerki, saj zelo obožuje te plemenite živali.
Kako ti ohranjaš otroka v sebi?
Z glasbenim ustvarjanjem in druženjem z otroki. Vedno gledam na svet skozi otroške oči. Na delu je potrebna resnost, seveda. Kadar se dela, se dela. A v vsakdanjem življenju si ne pustim zresniti, saj sem po srcu še vedno otrok.
Raje nastopaš za odrasle ali za otroke?
Kakor ne opredeljujem svoje glasbene zvrsti, ne opredeljujem svojega občinstva. Delam za tiste, ki me radi poslušajo in sem jim všeč točno takšna, kakršna sem.
Bi rekla, da so otroci težko občinstvo?
Če ne delaš s srcem, potem je težko. Če pa si za tovrstno delo, potem pa so lahko najboljše občinstvo.
Se morda vidiš v vlogi ambasadorke Pikinega festivala?
Seveda, zakaj pa ne.