Popotniki skozi čas si najprej izdelajo nahrbtno raketo, ki je v prihodnosti nepogrešljivo prevozno sredstvo. Nato pa s čisto pravim časovnim strojem v nekaj trenutkih prepotujejo nepredstavljive časovne razdalje. V globoki temi medčasovnega pasu mimo njih švigajo še nerojene zvezde. Ko se v daljavi prikaže pramen svetlobe, pa časovni stroj zniža obrate in popotniki lahko vstopijo v pokrajine in mesta, ki šele bodo, in preizkušajo naprave, ki jih še ni. Ustvarjajo svetlobne slike, plešejo z mavričnimi sencami, načrtujejo bivališča prihodnosti, z lomilcem časovnih in prostorskih dimenzij pa lahko lovijo lepe trenutke.

»Veš, kaj mi je v prihodnost najbolj všeč?« je Pika vprašala Ficka. »Da je vsakič, ko jo obiščem, polna radovednih, radoživih in dobrosrčnih otrok in nikoli odraslih,« je Pika pomirjena, da bo tudi pojutrišnjem svet iskriv in prijazen.