Alfred je navsezgodaj na obzorju Pikine dežele opazil nenavadne oblake. Vzel je gusarski daljnogled in kapitanovo knjigo o nebesnih pojavih. Celo uro je zaman proučeval oblake. Grivo je imel že povsem razmršeno od praskanja po glavi, ko je mimo prišel Ficko in mu pogledal čez ramo. »Nikakor ne ugotovim, kakšno vreme prinašajo tile oblaki,« mu je Alfred pojasnil, s čim si razbija glavo. Ficko pa je izstrelil: »To je Indijanski bojni klic! Vse kaže, da so na Divjem zahodu novi nemiri!« Hitro je nastavil časovni stroj za skok v daljne čase in še preden je Alfred utegnil pripraviti popotno culo, sta že bila med kavbojci in Indijanci, ki so se spet kregali, kdo bo preganjal koga.

»Zdaj pa dovolj!« je Ficko tako povzdignil glas, da je še Alfred mirno stal. »Kolikokrat vam še moram povedati, da bo vsem bolje, če boste sklenili premirje!« je kregal ene in druge. »Če se ne boste pomirili, bom na časovnem stroju ukinil postajo Divji zahod in Pika ne bo nikoli več prišla k vam.« Tako kavbojcem in Indijancem ni preostalo drugega, kot da so se umaknili vsak v svoj tabor. Indijanci so se posvetili obredom, kavbojci pa negovanju konj. Ficko je za vsak slučaj poklical tabornike, da varujejo premirje.

Za zdaj so eni in drugi prav zadovoljni tudi po zaslugi malih Pik in Gusarjev, ki obiskujejo travnik ob Galeriji Velenje in zamotijo kavbojce in Indijance. Prvi jih učijo ježe in drugi bobnanja, taborniki pa skrbijo za preživetje miru.