»Jaz ne grem v šolo,« je trmasto vztrajala Pika, ko sta jo Anica in Tomaž prepričevala, naj obišče svoje prijatelje, ki so se septembra znova posedli v šolske klopi. »Lahko pa pride šola k meni,« je bila pripravljena na kompromis. Tomaž in Anica sta se spogledala. »Pravzaprav je to pikastična ideja!« je vzkliknila Anica in začela pisati vabila Pikinim prijateljem, naj zaženejo časovni stroj in pripotujejo na 34. Pikin festival.

Med številnimi malimi Pikami in Gusarji so tudi prvošolci iz Velike Doline. »Kje pa je ta kraj,« je Pika obračala zemljevid Slovenije. »Najdeš ga čisto blizu meje s Hrvaško pri Mokricah,« ji je pomagal Tomaž. »Kako pa ti to veš,« se je začudila Pika. »Hja, v šolo hodim!« ji je odvrnil Tomaž. »No, jaz pa imam prijatelje, ki vse vedo, zato mi ni treba v šolo,« se je znašla Pika.

Z male šole v Veliki Dolini so prišli kar štirje razredi malih Pik in Gusarjev. Spremljala jih je učiteljica Barbara. »Letos smo po dolgem času zopet tukaj. Festival smo obiskovali s prejšnjimi generacijami in otrokom je bilo zelo všeč. Danes nas je tu petdeset in vsi otroci so se zelo veselili srečanja s Piko. V mojih očeh je največja dodana vrednost Pikinega festivala ta, da otroci lahko zaživijo pravljično življenje,« je povedala. »Že na avtobusu smo doživeli čaroben trenutek, ko sem otrokom rekla, da bom poklicala Piko in najavila naš prihod. Ena naših malih Pik se je začudila, da imam Pikino številko. Vprašala me je, ali jo lahko dobi tudi ona. Odgovorila sem ji, da imamo Pikino telefonsko številko samo učiteljice. Nakar je deklica rekla, da bo postala učiteljica, da bo tudi ona lahko poklicala Piko, kadar bo želela.«

Kako pa so Pikino deželo doživeli otroci? Prav vsakega je prevzelo kaj drugega in vsakdo je našel nekaj zase. Obiskali so čisto pravo galerijo, potovali so skozi čas, božali konje, jedli čalapinke, reševali uganke, premagovali poligone, nahrbtnike pa so napolnili s sledovi preteklosti in sadovi prihodnosti, s katerimi bodo hranili lepe spomine.