Tako Pika spremlja Urško celo njeno življenje. Njene zgodbe je večkrat prebrala tudi sama. Najprej sebi, kasneje pa tudi svojim trem malim Gusarjem, ki so se navduševali tudi nad Ronjo, razbojniško hčerjo. »Skupaj smo spoznali, da pride noč in tema, a se tudi najbolj temni dnevi končajo. Pa tudi, da je življenje smrtno nevarno, zato moramo paziti nase. Kadar gredo moji fantje na taborjenje v Ribno, jim to vedno povem,« je Pika vlekla na ušesa pogovor med svojo drago prijateljico in Pikino novinarko.

Urška je tudi zvesta soustvarjalka in obiskovalka Pikinega festivala. Ne le zato, ker je domačinka, ampak predvsem zato, ker Piko od nekdaj občuduje in ji je zvesta še danes. »Spomnim se, da sva s sošolko nastopali na prvem Pikinem dnevu, ki ga je ustvaril Marjan Marinšek. Takrat se je zakotalila drobna kepica, ki je prerastla v največji otroški festival pri nas. Kot študentka likovne pedagogike sem vodila delavnice, na katerih smo skupaj z malimi Pikinimi prijatelji od blizu in daleč ustvarjali velike umetnine. Nekoč smo iz drobnih gumbkov sestavili podobo Alfreda v naravni velikosti. Pikini pomočniki smo bili res dobra ekipa. Takrat je moj mož Sašo imel glasbene delavnice, prijatelj Marko Mandić je vodil Pikino gledališče, moja sestra Tina je celo bila čisto prava Pika in vsak večer smo se zabavali, dokler ni Pikina dežela zaspala,« je obujala spomine.

»No prav, to je vse že bilo, mene pa zanima, kaj je in kaj vse še bo,« Pika ni več mogla sedeti pri miru in je prevzela mikrofon.

Kdaj si me prvič narisala in kako?
Mislim, da v mali šoli in malošolarsko.

Si kdaj preštela vse moje risbe?
Sem poskusila, ampak ne znam šteti tako daleč. Vem pa, da sem ustvarila štiri celostne grafične podobe tvojega festivala.

Saj res, tudi letos si me narisala, pa moj časovni stroj tudi!
Zelo sem se zabavala. Obujala sem otroške spomine na risanke o Baltazarju, ob katerih smo vsi sanjarili o časovnem stroju. Razne igrive in brezčasne podobe, ki sem jih skozi življenje shranjevala v svojem spominu, sem povezala, predelala, dopolnila in nastal je tvoj, Pikin časovni stroj.

Hvala, res mi dobro služi. Kaj bi pa ti z njim počela, če bi bil tvoj?
Priznam, sprehajala bi se med preteklostjo in prihodnostjo ter oboje raziskala. Vendar bi se vedno vrnila v sedanjost, saj verjamem, da je tam, kjer smo, vedno tu, kjer moramo biti.

Katero zgodovinsko obdobje pa te najbolj zanima?
Oh, zagotovo pariški vrvež na prelomu stoletja, ko so se likovni, literarni, uprizoritveni in vsi drugi umetniki skupaj z učenjaki zbirali na Montmartru, razpravljali o prostoru in času, v katerem so živeli in ki so ga soustvarjali, se borili za preživetje, a obenem uživali in se predajali dekadenci, čutili so, da prihajajo spremembe, da pravzaprav ustvarjajo prihodnost.

Ficko pravi, da je zbral vse knjige, ki si jih ilustrirala, in nastal je tako visok kup, da ga Alfred ni mogel prinesti v Galerijo Velenje. Katere ilustracije si naposled predstavila na razstavi?
Tvoj prijatelj Matic Veler, ki je kustos v Galeriji, mi je svetoval, naj izberem ilustracije iz knjig, ki so izšle v zadnjih desetih letih. Potrudila sem se, da sem predstavila vse avtorje in skoraj vse založbe, s katerimi sodelujem.

Upodobila si mnoge like. Kateri poleg mene je tvoj najljubši?
Mačka! Sicer pa so mi ljube vse živali, ki jih upodabljam v zgodbah v sličicah. Lisica je malo važna, zajec je malo prestrašen, miška je previdna, mačka pa vedno samosvoja.

Vem, da občuduješ moje supermoči. Vem pa tudi, da imava marsikaj skupnega. Kaj misliš, v čem sva si najbolj podobni in katerih mojih lastnosti si najbolj želiš?
Zagotovo bi rada bila tako močna, da bi zlahka prijela, dvignila in odnesla daleč proč vse, kar me jezi. Podobni pa sva si v tem, da nočeva odrasti. Ti ješ kroglice pregelk, jaz pa rišem za otroke. Moj mož sicer pravi, da sem včasih »huda« mama, a ve tudi, da sem skozi ilustracije ohranila del otroka v sebi. Zrasti moramo vsi, odrastejo pa le tisti, ki se tako odločijo.

Kaj pa ti je pri meni najbolj všeč?
Najbrž to, da si tako nekonvencionalna. Ne zmeniš se za pričakovanja in sama si postavljaš pravila. To sem začela razumeti, ko sem dobila svoje otroke, ki niso vedno takšni, kot sem si zamislila, in ne naredijo vedno tega, kar bi si želela. Mislim, da odrasli zorimo s tem, ko dobimo otroke in jim dopustimo, da so drugačni.

Če si ti priznala, da nisi močnejša od mene, bom jaz priznala, da ti lahko tečeš dlje od mene. Hitreje pa ne, da se razume.
Res je, zelo dolgo in zelo daleč lahko tečem, ker sem trmasta.

Te kdo lovi? A kam bežiš?
Ne, sploh ne. Rada tečem v gozdu, kjer si počešem dušo, se umirim, razmislim, poiščem nove ideje in najdem svoj mir.

Ko prideš na cilj, spiješ sladko limonado?
Joj, Pika, na moji torti je bilo že 50 svečk, zato limonade ne sladkam več. Še vedno pa po kosilu jem čokolado.

Kaj pa čalapinke?
O, ja, čalapinke pa jem. Namažem evrokrem in marmelado skupaj. Takšne imam najraje.

Imaš svoj skrivni recept?
Pravzaprav jih pripravljam tako kot moja mama – po občutku.

Doma imaš tri gusarje in kapitana – zagotovo pojedo celo goro čalapink.
Res je. Vsak petek po srečanjih taborniških vodov, ko je k nam prišla cela četica malih Pik in Gusarjev, pa sem spekla tako visok kup čalapink, da se je še Ficko čudil, kako mi je uspelo.

Jaz vem, kako! Supermoč imaš!
Če ti tako praviš, bo že držalo.