12. 02. 2024 ob 19:00, Kino Velenje

Niti besede

Drama, 87 min (Nemčija, Slovenija, Francija)
Režija: Hanna Slak
Igrajo: Maren Eggert, Jona Levin Nicolai, Maryam Zaree, Juliane Siebecke, Marko Mandić, Mehdi Nebbou

Film v Berlinu živeče slovenske režiserke Hanne Slak (Rudar) je intimna drama o materi in sinu; zgodba o zaupanju in posledicah njegove izgube. Svetovna premiera v tekmovalnem programu festivala v Torontu. Berlin. Uspešna dirigentka Nina Palček se ravno pripravlja na težko pričakovani koncert Mahlerjeve Pete simfonije, ko jo iz šole obvestijo, da se je njen najstniški sin Lars poškodoval v nepojasnjenih okoliščinah. Odloči se, da bo prekinila vaje in s sinom za nekaj dni odpotovala v počitniško hišo na odmaknjenem bretanskem otoku …  

»Film se je rodil iz trenutka opazovanja v moji soseski v Berlinu. Živeli smo nasproti šole, na vogalu je bila majhna trgovina, pred njo pa stojala s časopisi. Na reklamnih panojih za rumeni tisk so bile v krepkem tisku, v višini šestletnika, ki se ravno uči brati, natisnjene najbolj pretresljive novice. Na primer novica o umorjeni učenki v naši soseski. Nekateri bolj radovedni otroci so se na poti iz šole ustavljali pred panoji in pozorno črkovali. So razumeli, kaj berejo? Jih je vsebina pretresla? So našli besede, da se o tem doživetju pogovorijo z odraslimi? Kako so se njihovi bližnji odzvali na poskus pogovora?
Pri svojem delu se vedno znova vračam k temi posledic nasilja. Ne nasilno dejanje kot tako, zanimajo me tisti, ki morda niso neposredno prizadeti, pa vseeno občutijo posledice na svoji koži. Vsakič, ko nasilje vdre v naš vsakdan, pusti bolj ali manj vidno poškodbo. Še posebej tiste manj očitne je težko ozavestiti, ubesediti. Toda brez besed se težko začne proces zdravljenja, razvijajo se vedno bolj patološki vzorci, tako v posameznikih kot v družbi.
/…/ V javnosti že nekaj časa sledim debati o tem, da je nemogoče živeti uspešno starševstvo in prepričljivo kariero. Želela sem uvesti malo drugačno misel: da je nemogoče imeti uspešno poklicno življenje, če nimamo formativnih izkušenj v intimnih odnosih; bodisi kot starši ali pa v drugem dolgoletno tesnem razmerju. Vzponi in padci, drame, tragedije in radosti dolgoročnih vezi so vir osebne rasti. Mahlerjeve glasbe, kot jo poznamo, ne bi bilo brez življenja, ki ga je živel s svojimi bližnjimi.
/…/ Odločila sem se, da Mahlerjevo Peto simfonijo prevedem v filmsko zgodbo. Mahler se v svoji glasbi vedno znova sooča s tematiko žalovanja, z različnimi fazami v procesu žalovanja. V otroštvu je izgubil šest sorojencev, kot starš pa tudi enega od lastnih otrok. Njegovo življenjsko izkušnjo sem slišala kot glasbeno pripoved. Peta simfonija se začne z Žalno koračnico, potem pa razpade in prehodi vse faze žalovanja: obup, norost, jezo, sprejemanje; in ta intenzivna, dolga, težka pot na koncu le pripelje v radosten in osvobajajoč Rondo-Finale. To je moje intimno branje simfonije, ki sem ga uporabila kot osnovo za filmsko zgodbo.« – Hanna Slak

Festivali, nagrade: Toronto (svetovna premiera v tekmovalnem programu); Varšava

http://www.velenje-events.si/si/imagelib/header-banner//default/Festival%20Velenje/Kino%20Velenje%202024/niti%20besede.jpg / <image>1000010787</image> <categories> <category>375</category> </categories> <locations> <location>392</location> <micro_location>velika dvorana</micro_location> </locations> <target_audience> <target_audience>1275</target_audience> </target_audience> <dates> <range> <from>12.02.2024</from> <to></to> <range_time_from>19:00</range_time_from> <range_time_to></range_time_to> </range> </dates> <time_from></time_from> <time_to></time_to> <organizer_selector>1395</organizer_selector> <organizer></organizer> <coorganizer></coorganizer> <organizer_data> <email></email> <phone></phone> <website></website> </organizer_data> <price>5 EUR</price> <general> <subtitle>Filmsko gledališče (Kein Wort)</subtitle> <summary>&lt;p&gt;Drama, 87 min (Nemčija, Slovenija, Francija)&lt;br&gt; Režija: Hanna Slak &lt;br&gt;Igrajo:&amp;nbsp;Maren Eggert, Jona Levin Nicolai, Maryam Zaree, Juliane Siebecke, Marko Mandić, Mehdi Nebbou&lt;/p&gt;</summary> </general> <approved>True</approved> <content> <text> <style>normal</style> <text>&lt;p&gt;Film v Berlinu živeče slovenske režiserke Hanne Slak (Rudar) je intimna drama o materi in sinu; zgodba o zaupanju in posledicah njegove izgube. Svetovna premiera v tekmovalnem programu festivala v Torontu. Berlin. Uspešna dirigentka Nina Palček se ravno pripravlja na težko pričakovani koncert Mahlerjeve&amp;nbsp;&lt;i&gt;Pete simfonije&lt;/i&gt;, ko jo iz šole obvestijo, da se je njen najstniški sin Lars poškodoval v nepojasnjenih okoliščinah. Odloči se, da bo prekinila vaje in s sinom za nekaj dni odpotovala v počitniško hišo na odmaknjenem bretanskem otoku … &amp;nbsp;&lt;br&gt;&lt;br&gt;&#187;Film se je rodil iz trenutka opazovanja v moji soseski v Berlinu. Živeli smo nasproti šole, na vogalu je bila majhna trgovina, pred njo pa stojala s časopisi. Na reklamnih panojih za rumeni tisk so bile v krepkem tisku, v višini šestletnika, ki se ravno uči brati, natisnjene najbolj pretresljive novice. Na primer novica o umorjeni učenki v naši soseski. Nekateri bolj radovedni otroci so se na poti iz šole ustavljali pred panoji in pozorno črkovali. So razumeli, kaj berejo? Jih je vsebina pretresla? So našli besede, da se o tem doživetju pogovorijo z odraslimi? Kako so se njihovi bližnji odzvali na poskus pogovora?&lt;br&gt;Pri svojem delu se vedno znova vračam k temi posledic nasilja. Ne nasilno dejanje kot tako, zanimajo me tisti, ki morda niso neposredno prizadeti, pa vseeno občutijo posledice na svoji koži. Vsakič, ko nasilje vdre v naš vsakdan, pusti bolj ali manj vidno poškodbo. Še posebej tiste manj očitne je težko ozavestiti, ubesediti. Toda brez besed se težko začne proces zdravljenja, razvijajo se vedno bolj patološki vzorci, tako v posameznikih kot v družbi.&lt;br&gt;/…/ V javnosti že nekaj časa sledim debati o tem, da je nemogoče živeti uspešno starševstvo in prepričljivo kariero. Želela sem uvesti malo drugačno misel: da je nemogoče&amp;nbsp;imeti&amp;nbsp;uspešno poklicno življenje, če nimamo formativnih izkušenj v intimnih odnosih; bodisi kot starši ali pa v drugem dolgoletno tesnem razmerju. Vzponi in padci, drame, tragedije in radosti dolgoročnih vezi so vir osebne rasti. Mahlerjeve glasbe, kot jo poznamo, ne bi bilo brez življenja, ki ga je živel s svojimi bližnjimi.&lt;br&gt;/…/ Odločila sem se, da Mahlerjevo&amp;nbsp;&lt;i&gt;Peto simfonijo&lt;/i&gt;&amp;nbsp;prevedem v filmsko zgodbo. Mahler se v svoji glasbi vedno znova sooča s tematiko žalovanja, z različnimi fazami v procesu žalovanja. V otroštvu je izgubil šest sorojencev, kot starš pa tudi enega od lastnih otrok. Njegovo življenjsko izkušnjo sem slišala kot glasbeno pripoved.&amp;nbsp;&lt;i&gt;Peta simfonija&lt;/i&gt;&amp;nbsp;se začne z&amp;nbsp;&lt;i&gt;Žalno koračnico&lt;/i&gt;, potem pa razpade in prehodi vse faze žalovanja: obup, norost, jezo, sprejemanje; in ta intenzivna, dolga, težka pot na koncu le pripelje v radosten in osvobajajoč&amp;nbsp;&lt;i&gt;Rondo-Finale&lt;/i&gt;. To je moje intimno branje simfonije, ki sem ga uporabila kot osnovo za filmsko zgodbo.&#171;&amp;nbsp;– Hanna Slak&lt;/p&gt; &lt;p&gt;Festivali, nagrade:&amp;nbsp;Toronto (svetovna premiera v tekmovalnem programu); Varšava&lt;/p&gt; &lt;p&gt;&lt;/p&gt;</text> </text> </content> <fv-settings> <main-banner>true</main-banner> <main-banner-pika>false</main-banner-pika> </fv-settings>