Velenja ni obiskal zato, ker bi moral napeti svoje moči, da nas Pika letos lahko obišče, ampak zato, ker ga na Piko Nogavičko vežejo prijetni otroški spomini. S pikasto navihanko pa je ostal povezan vse življenje. Kako? Hja, to pa je Pika izvedela iz pogovora med svojim gostom in direktorjem Knjižnice Velenje Vladom Vrbičem.
Andreja Štera je seveda sprejela sama Pika in mu kar takoj zastavila nekaj vprašanj. To sicer ni vljudno, pravijo odrasli, a Pika se je morala prepričati, da se zanjo tako globoko zanima njen prijatelj, ne pa kak pajdaš socialne službe. In res! Andrej ve, zakaj ima Pika prevelike čevlje, kako spi, ime pozna njenega konja in celo ime ladje plemenitega pomorščaka Evrazija. Ko je bila Pika pomirjena, je prisluhnila pogovoru.
Gost je Pikinim prijateljem pripovedoval o svoji dolgoletni zbirateljski strasti in ljubezni do knjig, med katerimi ima ena prav posebno mesto. Uganete katera? »Ah, to pa sploh ni več uganka. Seveda ima najraje knjigo o meni!« se je vmešala Pika in prav je imela. Andrej zbira knjige velike mojstrice Astrid Lindgren o Piki Nogavički. Ima jih že več kot 300 v različnih jezikih z vseh celin sveta. »Uf, koliko časa porabi Andrej za brisanje prahu, saj ubožec nima konja, da bi z enim zamahom repa razprašil celo knjižno omaro,« je pomislila Pika in sklenila, da mu bo Alfreda kdaj pa kdaj posodila v zameno za žakelj sladkorčkov.
V pogovoru je opisal svoje zgodnje otroštvo, kot prava odrasla sta se pogovarjala o aktualnih političnih temah, nista pa pozabila niti na Andrejev sprejem v Malteški viteški red in dobrodelnost, saj nam Pika s svojimi dejanji kaže, da kolikor le lahko, moramo pomagati svojim bližnjim, tako kot to vedno naredi ona. Šter zanjo pravi, »da je Pika je v knjigi kot čudežna palica, ali prst božji, ker ima rešitev za čisto vsak problem.« Pika je temu kar zaploskala!
Sogovorca nista šla niti mimo dejstva, da so v nekaterih kulturnih okoljih marsikateri deli knjige nesprejemljivi. »Si predstavljate, da bi se jaz norčevala iz ruskih policajev? No, vi si že lahko, oni pa ne!« se je zarežala Pika. Andrej pa je pojasnil, da je pomembno upoštevati kontekst in izhodišča nastanka zgodb o Piki Nogavički, ko je svet bil čisto drugačen in je avtorica v Pikinih norčijah na malo drugačen način povedala tudi veliko resnice. Četudi je sprva imela nemalo težav, da so takšno nenavadno zgodbo sploh izdali, je danes knjiga prevedena v 76 jezikov. Prav prevod v slovenščino pa je nekaj posebnega v svetovnem merilu. Avtorica prevoda Kristina Brenkova je namreč prosila Astrid Lindgren, ali sme namesto švedskih imen uporabiti slovenske različice. »Zato me vi kličete Pika, ne Pipi,« se je Pika obrnila v občinstvo.
Andrej bi še marsikaj povedal, če ne bi Pika že na široko zehala. Najbolj pa si je zapomnila njegovo misel: »Sporočilo te knjige je, pustite otrokom, da imajo otroštvo. Ne napenjajte jih na svoje kopito. Pustite, da zrastejo v lastne osebnosti.« To pa je modrost, je prikimala Pika in sklenila, da je Andrej Šter zabaven, prijazen gospod, ki mora naslednje leto ponovno obiskati njen festival. Sploh zdaj, ko ima mornarsko čepico.