konS ≡ Platforma za sodobno raziskovalno umetnost bo v vseslovenskem projektu konSekvence ≡ Fragmenti možnega ekosistema združila razstave, performanse, delavnice, konferenco, pogovore in pester spremljevalni program, ki bo ves marec potekal v Cukrarni ter na lokacijah partnerjev platforme v Ljubljani, Mariboru, Velenju, Novem mestu in Novi Gorici. V Velenju se konSekvencam pridružujemo z razstavo sodobne raziskovalne umetnosti v Galeriji Velenje. Med 7. in 25. marcem bomo s predstavitvijo izbranih umetniško-raziskovalnih projektov odprli kritični pogled na presečišče znanosti, tehnologije in družbe. Razstavo konSekvence ≡ Galerija Velenje tvorijo Dorotea Dolinšek, Saša Spačal, Kaitlin Bryson, Nejc Trampuž, Stephan Doepner in drugi. Dopolnile jo bodo delavnice za otroke, mladostnike in odrasle, predavanje Saše Spačal in glasbeni performans Eralda Bernocchia.
Stephan Doepner in drugi – Sodelovanje za poetične trenutke: raziskovanje gibanja in robotike v umetniški praksi
Stelarc, Walking head/Hodeča glava, 2006
Walking head je 6-nožni avtonomni robot za hojo s premerom 2 m. Walking head je dejanski virtualni sistem, saj njegovi mehanski gibi nog sprožijo njegovo obrazno vedenje pri kimanju, obračanju, nagibu utripanja in njegovih vokalizacijah.
Aphra Tesla Operating System Incorporated Stefan Doepner, Two Souls/Dve duši.
Prostorska postavitev Two Souls, ki je peti odvod intermedijske transverzale Tod mit Vorteil, je akt dveh robotskih zvočnikov, akt brez začetka in brez konca, akt treninga, prisvajanja in imitiranja drugega. Simbolizira in uteleša človekov dihotomičen odnos soočanja z lastno samostjo v želji po uzrtju drugega, ki pa se udinji le v svetu onkraj časovnice človekove tubitnosti.
Stefan Dopener, spineBot, 2019
Najnovejši član v družini Doepnerjevih robotovPartnerjev je spineBot. Delo je sestavljeno iz dveh pnevmatsko upravljanih mehkih objektov, ki sta nekako podobna hrbtenici, vendar sta opremljena z reflektorjem in oddajata istočasne zvoke s svojim gibanjem. spineBot je bil zasnovan kot umetniško orodje za performanse, instalacije in koncerte. S svojo ikonično prisotnostjo pa je zarisal svojo zgodbo in zdaj omogoča umetniku, ki služi Botu, da nastopa kot partner na odru skupaj s plesalci, igralci, glasbeniki in drugimi umetniki.
Stefan Dopener, DrawBot, 2004
robotPartner je dolgoročni multidisciplinarni projekt, ki povezuje umetnost, znanost, humanistiko in tehnologijo. Deluje kot konceptualni okvir Doepnerjevega novejšega umetniškega ustvarjanja in se ukvarja s kompleksno idejo partnerstva nasploh ter partnerstva med ljudmi in stroji.
Stefan Dopener, DanceDrawingBot, 2004
Plešoči in risalni robot se premika s pomočjo treh nog/pisal in motorja, ki vibrira in tako poganja robota v njegovem samostojnem risalnem plesu. Prvi prototipi so bili realizirani s f18institutom na delavnici za otroke v Kunstmuseum Solothurn v Švici.
Nejc Trampuž – Popolnoma drugačna prihodnost
Projekt Popolnoma drugačna prihodnost predstavlja pozitivno naravnane odgovore na različne zagate družbe 21. stoletja ter ob tem ohranja smotrn pogled na našo skupno prihodnost. Raziskovalno naravnano delo sestoji iz multimedijske instalacije in istoimenske publikacije, ki galerijsko postavitev dopolnjuje, a je obenem vsebinsko in konceptualno svoja samostojna enota.
Ubrana metoda pri razvoju razstavljenih del se poslužuje sodobnih raziskovalnih in umetniških pristopov ter uporabe sodobnih tehnologij, kot je umetna inteligenca. V svoji srčici se projekt ukvarja z refleksijo aktualnega stanja današnje družbe in ekologij, znotraj katerih bivamo, hkrati pa ustvarja prostor za razmišljanje o drugih možnih prihodnostih. V tem pogledu je imaginarij, ki ga opolnomoča področje umetnosti, ključnega pomena, da lahko mislimo potencialne rešitve in posledično vzpostavimo vzvode za bolj vzdržno prihodnost.
Dorotea Dolinšek – TerraPort
Razvoj sodobne vesoljske tehnologije je odvisen od izhodišč, ki zaznamujejo tako naše razumevanje medzvezdnega prostora kot tudi življenja na Zemlji. Navdihnjena z najnovejšimi napori astrobiologije in prototipi teraformiranja planetov, ki naj bi jih ljudje naselili v prihodnosti, je umetnica razvila stroj za avtomatizirano plemenitenje marsovskega regolita, v katerega sadi modelni organizem soje (Glycine max) in ga zaliva z organsko mešanico obdelanega človeškega urina, posušene menstrualne krvi in narezanih las. Te organske in mineralne snovi v regolitu, ki potuje na tekočem traku, zlagoma razpadajo in s tem omogočajo nastanek zemljine, primerne za življenje mikroorganizmov in rastlin. TerraPort je prvi v nizu projektov spodbujenih z izkušanjem krhkosti planeta v globoki ekološki krizi, v katerem umetnica z vsem svojim ženskim telesom doprinaša k projektom rodovitnosti bodočih medplanetarnih civilizacij.
Saša Spačal, Kaitlin Bryson – MikoMitologije: Vzajemne infrastrukture
MikoMitologije: Vzajemene infrastrukture, 2021
video esej
Video esej MikoMitologije: Vzajemne infrastrukture s pomočjo združevanja človeških in micelijskih komponent ter algoritmov umetne inteligence omogoča razmislek o medvrstnih infrastrukturah kot podpornih elementih ekosistema. Najsi gre za dosežke človeštva ali tiste, ki jih ustvarjajo druge entitete živega, kot so miceliji, so te infrastrukture medsebojno povezane tako zaradi fizičnih stikov kot tudi zaradi tega, ker zasnove naših naprav in objektov pogosto izhajajo iz bioloških stvaritev. Konec koncev smo vsi – ljudje, živali, rastline, glive ali minerali – objekti, na katerih drugi objekti obstajajo, operirajo ali živijo. Tako smo vsi infrastrukture drug drugemu.
Video esej je poskus polifonične montaže, ki omogoča, da se digitalna podoba oblikuje s posredovanjem številnih človeških in nečloveških sil, hkrati pa razkriva svoje sestavne dele – piksle. Infrastruktura, ki ljudem omogoča ustvarjanje in videnje digitalnih podob, je izpostavljena skozi tok klasifikacije pikslov, kar namiguje na dejstvo, da so digitalne podobe eno od orodij, ki ljudem omogočajo, da vidijo onkraj naše vrste, zato je treba njihovo ustvarjanje nenehno preizpraševati.
MikoMitologije: Radiotrofni fungarij ali kako narediti plašč za Marie Curie, 2022
biotehnološka instalacija, video, grafike
Radiotrofni fungarij je poklon (ne zgolj) ljudem, ki so trpeli in dali svoja življenja, da bi nas poučili o življenju v radioaktivni toksičnosti. Radiotrofni fungarij služi kot knjiga nege in oskrbe, ki povezuje zgodbe iz preteklosti v mreže za strašno prihodnost. Zamislite si glive, ki tvorijo ščite proti sevanju, rastejo v plašče, obrazne maske, odeje, šale in podobno, da bi zagotovile zaščito tistim, ki sta jih žrtvovala patriarhalni kapitalistični sistem in jedrski kolonializem. Podnebne spremembe in jedrska grožnja so neizbežne, preteklost radioaktivne škode pa je bila medtem že detonirana. Kaj se lahko naučimo? Kako ravnati?
Radiotrofni fungarij je raziskava v teku. Zanimajo jo načini zaščite življenj ljudi in gliv pred škodljivim radioaktivnim in UV-sevanjem z razvojem simbiotskih medvrstnih odnosov, ki bi v spremenjenih podnebnih razmerah lahko prerasli v ščite in zatočišča.